INTERVJU: ANŽE ŠIROK

INTERVJU: ANŽE ŠIROK

Glede na to, da si povratnik v ekipo Oplasta, te navijačem ni potrebno posebej predstavljati. Po nekaj sezonah igranja za Litijo, si se odločil za povratek v Oplast. Kaj je botrovalo tej odločitvi? 

Oplast je moj domači klub, čeprav sem pred tem igral v kar nekaj drugih klubih, a nikjer se nisem počutil tako domače kot prav tu. Hkrati mi je tudi najbližji prvoligaški klub in ko je prišel klic Primoža Zorča je bila odločitev, glede na službene in privatne obveznosti, sprejeta v zelo kratkem času. Preostali klubi, vključno z Litijo, ti vzamejo že na poti veliko več časa in na dolgi rok se to seveda pozna.

Ekipa je v bistvu sestavljena skoraj povsem na novo. Poleg tebe so v ekipi še 4 novinci. Kako si zadovoljen s soigralci in kvaliteto ekipe? 

Pred začetkom sezone je ekipo zapustilo kar nekaj zelo pomembnih posameznikov in še kakšen teden ali dva pred začetkom priprav je bila ekipa zelo pomanjkljivo sestavljena. Na srečo so se fantje iz propadlega Stripya odzvali ponudbi ter odlično dopolnili ekipo. Ekipa je kvalitetnejša, kot kaže trenutno stanje na lestvici. Zagotovo je ekipa sestavljena tako, da potrebuje svoj čas in količino enot treninga. Trenutna prisilna pavza nam je dala še dodatni udarec in le upamo lahko, da kmalu nadaljujem z delom. Pravi izgled in dejansko kvaliteto te zasedbe pa pričakujem v drugi polovici sezone, ko bo za nami nekaj več tekem in kot sem rekel, enot treninga.

Si najbolj izkušen član zasedbe Zorana Teska in posledično se od tebe tudi veliko pričakuje. Forma verjetno še ni optimalna. Kdaj lahko pričakujemo tistega »pravega« Anžeta? 

Ko sem prvič prišel v Kobarid sem bil med mlajšimi, sedaj pa sem najstarejši in glede na preigrano tudi najizkušenejši. Zavedam se, da se od pričakuje veliko in da me ekipa potrebuje v boljši formi. Prave obrise sem začel kazati v tekmah pred prekinitvijo in zato mi je še toliko bolj žal, da je situacija sedaj takšna kot pač je. Zagotovo pa se največji primanjkljaj izkazuje pri doseženih zadetkih v tej sezoni, saj sem še vedno pri številki nič, kar v preteklosti ni bil običaj. Je pa res, da sem bil pri kar nekaj zadetkih vpleten na drugačen način. Hkrati pa se dobro zavedam, da so še rezerve in da bodo z mojimi zadetki zagotovo tudi rezultati boljši ter več točk na računu.

Po nekaj odigranih krogih se verjetno boljše vidi stanje ekipe. Kar nekaj je bilo težav s poškodbami. Kam misliš da lahko letos posežete? Kakšni so tvoji cilji?

Letos je res čudno leto. Kar nekaj nosilcev ekipe je bilo poškodovanih, nato v karanteni itd. Moji cilji so popolnoma vezani na ekipne cilje. Mislim, da morajo biti cilji visoki, a hkrati tudi realni, zato ocenjujem, da sta uvrstitev v polfinale državnega prvenstva in udeležba na zaključnem turnirju pokala Terme Olimia visok in realen cilj. Zagotovo bomo pa potrebovali več sreče s poškodbami in tudi tisto malo potrebne športne sreče.

S člansko ekipo trenirajo tudi nekateri obetavni mladi igralci. Glede na tvoje izkušnje jim lahko veliko pomagaš z nasveti. Vsi vemo, da je za uspeh potrebno veliko dela in zagnanosti in nič ne pride samo od sebe. Kakšna je po tvojem prihodnost Oplasta?

Uspeh in rezultat prideta z željo in delom, pa to ne le pri športu, ampak na vseh področjih. Če gledam sebe, me je vedno gnala neka želja in iskra po uspehu. Včasih to nekoliko pri mlajših pogrešam. Prav tako pogrešam tisti žar in »športno pokvarjenost«, katero je se moja in starejša generacija naučila na turnirjih. Poleg taktičnih zamisli in same igre, jim skušam na treningih pokazati tudi ta del športa. Lahko pa rečem, da imajo super pogoje in super razmere v primerjavi s tistimi v mojih časih. Sedaj pa je na njih samih ali bodo znali to izkoristiti in uspeti. Od tega je tudi odvisna prihodnost kluba in športa nasploh.

Dolga leta si bil tudi igralec članske reprezentance. Je to zate zaključena zgodba ali bi se morebitnemu vabilu še vedno odzval? 

Igranje za državo ne sme nikoli biti zaključena zgodba, saj to je po mojem mnenju dolžnost posameznika. Zagotovo vrat nisem zaprl, a le v primeru, da bi me res potrebovali in da bi moj doprinos bil takšen, kot si ga reprezentanca zasluži. Prihajajo mlajši, hitrejši, boljši in na njih se ne sme pozabit, saj bodo po menjavi aktualne vrhunske generacije, morali stopiti v zelo velike čevlje.

Pred sabo imaš sicer še kar nekaj let igranja futsala. Si mogoče že kaj razmišljal, da bi se, po končani karieri, posvetil trenerskemu poslu?

Trenersko delo me sicer zanima, a je hkrati tudi najbolj nehvaležen del športa, saj moraš biti več kot 100%, če želiš biti uspešen, pa še takrat ni rečeno, da ti uspe. To je način življenja in ne le prihod na trening, dve uri treninga in odhod domov. Mogoče se prav zaradi slednjega, torej zaradi časovne omejenosti, v bodoče bolj vidim v funkciji funkcionarja, kot pa nekoga ob igrišču. Ampak v življenju se nikoli ne ve.

KMN Oplast Kobarid