Pred nami je pomemben vikend, saj se članska ekipa opravlja na zaključni turnir pokala Terme Olimia.
Na futsal.si si lahko preberete intervju s trenerjem članske ekipe, Zoranom Teskom o prihajajočih dvobojih, mi pa smo se tokrat pogovarjali z osebo, ki je v preteklih sezonah klubu dala srce in dušo in vse do letošnje sezone vodila naše fante. To je Saša Leban.

Saša je v dresu Oplasta dvakrat osvojil naslov pokalnega prvaka, prvič kot igralec ter drugič v vlogi trenerja. Omenil je, da se zelo dobro spominja prvega naslova v rdeče-belem dresu, čeprav mu osvojitev pokala ni bila tuja. Prvič ga je osvojil z ekipo Puntarja in to prav v Kobaridu.

»V sezoni 2005/06 smo z Oplastom premagali ekipo Gip Beton iz Zagorja, za katere je igral tudi Primož Zorč, Slaviša Goranovič, ter še nekateri drugi reprezentanti Slovenije. Takrat so imeli pravi Dream Team. Spomnim se, da je bila dokaj izenačena tekma, nasprotnik je imel večjo individualno kvaliteto, mi pa večje srce in željo, kar je na takih tekmah ključnega pomena. Izenačili smo malo pred koncem, prek Dragana Perendije in nato po izvajanju šestmetrovk slavili. Takratni vratar Valter Konavec je namreč ubranil kar tri strele.«

Dodal je še to, da mu bo najbolj ostalo v spominu katastrofalno vreme, njihova karantena pred tekmo in seveda slavje z navijači, ki se je nadaljevalo v Kobaridu do jutranjih ur. Tako kot so se borili na igrišču, so znali tudi proslaviti.

Pred prihodom v Oplast je Leban vrsto let igral za Puntar, kasneje še eno leto za Litijo. Ko se je odločil za prestop, so bili vsi prepričani, da se bo vrnil k Tolminskemu rivalu, ampak je ubral drugo pot. Podal se je novim izzivom naproti in oblekel rdeče-bel dres.

»S prihodom v Oplast nisem imel nobenih težav, ravno nasprotno. Soigralci in vsi ostali so me lepo sprejeli, poznali smo se že od prej, z nekaterimi smo celo igrali skupaj pri Puntarju. Je pa mogoče bilo za nekatere presenečenje, da sem se takrat odločil za Oplast, ker so vsi mislili, da se bom vrnil v tolminskega prvoligaša, ki je bil takrat med najboljšimi v Sloveniji, tako po organizacijskem, igralskem in navsezadnje dolgoletnem stažu igranja v prvi ligi.«

V sezoni 2012/13 je zaključil svojo igralsko pot, ni pa zapustil Oplasta, saj se je v naslednjem letu odločil zasesti mesto trenerja. Prav v tej sezoni pa je s svojimi varovanci ponovno osvojil pokalno prvenstvo. Tekme se dobro spominja, turnir pa je opisal takole:

»Imeli smo nekoliko sreče, namreč v polfinalu smo igrali z drugoligašem iz Ptuja, ki je imel mlado in neizkušeno ekipo. V finalu pa so zadetki padali z vseh strani. Dobovec je imel močno ekipo, izkušeno, skupaj so bili že vrsto let, vsi so pričakovali njihovo zmago. Spomnim se, da tekme nismo začeli najbolje, igrali smo v krču. Dobovec je bil boljši. Potem pa se je po našem prvem zadetku vse spremenilo. Vse kar smo si zamislili, vse kar smo imeli uigrano, je funkcioniralo. Dosegali smo nemogoče zadetke. To je bila tekma, ki je nismo mogli izgubiti, čeprav smo tudi sami prejeli veliko zadetkov. Tudi tokrat se zelo dobro spomnim, kako smo proslavljali.«

Rezultat odločilne finalne tekme je bil 11:7  , kar 4 gole je dosegel Jure Lenarčič, izkazal pa se je tudi vratar Bratič Igor, ki je zadetek dosegel kar prek celega igrišča.

Veliko vlogo na tako pomembnih tekmah pa seveda igrajo tudi navijači. Tekme Oplasta so še vedno v povprečju najbolj obiskane tekme v Sloveniji, čeprav so se tudi na tem področju v zadnjih letih zgodile spremembe.

»Brez navijačev na tribunah ni prave tekme. Ljudje imajo radi futsal in vznemirjenje, ki ga dobre tekme prinašajo. Sigurno pa je drugače kakor je bilo. V začetku so nas navijači spremljali tudi na gostovanjih, še posebej na final four turnirjih. Tako kot se spreminja ekipa skozi leta, se seveda spreminja tudi sestava navijaških sredin (ljudje se starajo, navdušenje pojenja, prioritete posameznikov se spreminjajo,…). Tako kot je vse težje sestaviti vrhunsko ekipo, je zelo podobno tudi z navijači. Vendar bodo Soške Bombe vedno zraven. Verjetno že na letošnjem zaključnem turnirju v Olimju.« je še dodal.

Kot je za konec še povedal, je ponosen na dosežke ekipe, predvsem na to, da so se ponovno prebili do zaključnega turnirja, ponosen pa je tudi na trenerja, Zorana Teska, kateremu je predal svojo taktirko.

»Zaslužili so si. Privoščim igralcem, vodstvu in upravi. Situacija je težka, sezona je turbulentna, polna nihanj od vsega začetka, imeli so tudi nekaj smole s poškodbami ključnih igralcev. Ta zaključni turnir je nagrada za celotno sezono, ne toliko za rezultatsko uspešnost, kot za preživetje in obstanek v ligi. Mislim, da so se maksimalno pripravili, lahko igrajo sproščeno, ekipi sta si zelo podobni, nasprotnika dobro poznajo in dobro vedo, kaj se pričakuje od njih.«