Danes mineva 10 let od prvega naslova državnega prvaka, ki ga je osvojil naš klub. 18. maja 2010 smo v četrti tekmi finala posoškega »el clasica«, premagali tolminskega rivala Puntar Casino Safir in si, pred nabito polnimi tribunami, kjer so z izjemnim navijanjem prednjačili naši navijači, z rezultatom 3:1 v zmagah priigrali naš prvi naslov državnega prvaka.
Pa se najprej spomnimo zadnje, odločilne tekme, ki je našemu klubu prinesla prvi naslov državnih prvakov.
Naši so zadnjo tekmo finala začeli v postavi Luca Talotti, Primož Zorč, Saša Leban, Jani Ručna in Jure Lenarčič. Fantje so silovito pritisnili na gol Puntarja in že po pol minute igre povedli z 0:1. Po napaki vratarja Mohoriča je gol zadel Saša Leban in na noge dvignil tribuno, kjer so bile Soške Bombe. V naslednjih minutah je bil Oplast boljši na igrišču, a je v 14. minuti Puntar izenačil. Za domačine je zadel Aljaž Laharnar. Gol je naše očitno malo zmedel in že minuto kasneje je Puntar, po golu Gaja Rosiča, povedel z 2:1. Oplast bi lahko še v prvem polčasu izenačil, celo povedel, a sta bila Bojan Kovač in Rajko Uršič nenatančna. V prvem polčasu velja omeniti še izvrstno ubranjen strel Luca Talottija, ki je Gaju Rosiču obranil strel z 10. metrov.
V drugem polčasu je Oplast ponovno pritisnil, a žoga ni našla poti v mrežo. Na našo srečo je vratar Talotti izvrstno opravljal svoje delo in obranil vse poizkuse Puntarja. Nato pa je prišla 33. minuta, ko so naši končno izenačili. Po tretjem akumuliranem prekršku Puntarja, so naši izvedli lepo akcijo, ki jo je s svojim drugim golom na tekmi, kronal Saša Leban. A izenačenje ponovno ni trajalo dolgo. V 36. minuti je Jani Ručna, v kazenskem prostoru Oplasta, nepravilno oviral Sinišo Brkića. Sodnik je pokazal na 6 m, ki jo je Brkić tudi suvereno izvedel za 3:2. Naši so vse moči usmerili v izenačenje in v 39. minuti nam je tudi uspelo. Rajko Uršič je izigral obrambo Puntarja in zadel za izenačenje na 3:3. Razburjenja pa še ni bilo konec. 16 sekund pred koncem tekme je imel Jani Ručna priložnost, da nam zagotovi naslov prvaka, a je zgrešil strel z 10 m. V zadnjih sekundah tekme, pa je imel svojo priložnost tudi Puntar, a je Brkić na našo srečo zgrešil strel z neposredne bližine. Tekma se je končala z rezultatom 3:3 in prvaka so odločili kazenski streli. Gole za naše so dosegli Jani Ručna, Bojan Kovač in Rajko Uršič, ki je tudi ubranil strel Aljažu Laharnarju in navijače poslal v delirij.
Puntar Casino Safir : KMN Oplast Kobarid 4:6 (3:3, 2:1)
Strelci:
0:1 Saša Leban (1.)
1:1 Aljaž Laharnar (14.)
2:1 Gaj Rosič (15.)
2:2 Saša Leban (33.)
3:2 Siniša Brkić (36. – 6m)
3:3 Rajko Uršič (39.)
Kazenski streli:
3:4 Jani Ručna
4:4 Igor Kragelj
4:5 Bojan Kovač
4:5 Kristjan Čujec / Luca Talotti brani
4:5 Primož Zorč / Aljoša Mohorič brani
4:5 Gaj Rosič / Luca Talotti brani
4:6 Rajko Uršič
4:6 Aljaž Laharnar / rajko Uršič brani
Prvi naslov državnih prvakov, so našemu klubu prigarali:
Zoran Tesko (trener), Vasja Kovač (pomočnik trenerja), Rajko Uršič, Urban Bajc (vratar), Saša Leban, Bojan Kovač, Jaka Sovdat, Andrej Hafner, Klemen Ivančič, Primož Zorč, Andraž Jug, Borut Uršič (trener vratarjev), Borut Ručna, Jani Ručna (kapetan), Luka Talloti (vratar), Anže Štih in Jure Lenarčič.
V par besedah so svoje spomine, na prvi naslov prvaka strnili, takratni predsednik kluba Branko Velišček, vratarja Urban Bajc in Luca Talotti, trener ekipe Zoran Tesko in igralec Primož Zorč.
Branko Velišček:
»10 let? Res je – na današnji dan pred 10 leti se je odvila sedaj že legendarna četrta tekma finala DP v futsalu med Oplastom in Puntarjem, po kateri smo v Kobaridu prvič slavili državni naslov.
Ogromno je nepozabnih trenutkov s te tekme, dogodkov na in ob igrišču, ki so ostali v spominu različnih akterjev – igralcev, trenerjev, organizatorjev in seveda navijačev… Videli smo vse, kar ta čudoviti šport lahko nudi in v vzdušju, ki ga žal danes ob futsal igriščih skoraj ni več. Nabita dvorana, huronsko navijanje rumenih Grafov in rdečih Bomb, trdi in neusmiljeni dueli … in tik pred koncem Rajkov gol »iz ihte«, s katerim nas je popeljal do penalov, ki smo jih enostavno morali dobiti, saj bi sicer na zadnji tekmi imeli zelo malo možnosti ob povsem skartonirani ekipi.
Verjetno ima vsak med nami svoj nabor spominov na ta dan, moj je tako obsežen, da jih ne bom navajal. Za spomin pošiljam le fotografijo dveh, ki smo jih morda v zadnjem času malce pozabili – Bajota, ki je z nogo v gipsu in berglo »lomastil« ob častni tribuni in sem ga moral med tekmo malce nazaj držati in Luca – edinega Italijana, ki je postal slovenski prvak! Ne bom omenjal S. Gregorčiča, ki je moral pristati na »štuporamo« od Rajca in ne bom omenjal moje »irokeze«, ki jo je bila prisiljena sprejeti tudi moja takrat skoraj 80 letna mama – vse to si lahko ogledate v galeriji na naši spletni strani. Na koncu bi rad povedal le še to, da sem danes najbolj ponosen na dejstvo, da smo bili ta uspeh sposobni tudi ponoviti in, da je večina takratnih akterjev tudi danes še aktivna v klubu na tak ali drugačen način. Po mojem mnenju to preprosto pomeni, da to pomeni, da smo ostali prijatelji, ki jih povezujejo lepi spomini in sem pripravljeni z dodatnimi močmi spisati še kakšno lepo zgodbo, o kateri se bo čez 10 let govorilo.«
Urban Bajc:
»Ko sem prišel v klub, je ta že osvojil lovoriko (pokalni naslov). Jaz sem povedal, da me zanima izključno naslov prvaka, kar nam je tudi uspelo. Spomini na ta leta so nepozabni. Bilo je nekaj težav med samo sezono, ni nam uspelo osvojiti pokalne lovorike, a na koncu smo fantje stopili skupaj in zasluženo osvojili naslov prvaka. Sam sem se v finalni seriji poškodoval (strgane kolenske vezi), a je Luca odigral fenomenalno in izvrstno opravil svoje delo. Občutki po naslovu so bili nepozabni. Nora tekma, neverjetno vzdušje na tribunah in na koncu zmaga in norišnica. V Kobarid smo prispeli sredi noči in tam nas je pričakalo tričetr Kobarida, starih od 8 do 70 let. Kobarid in vsi ljudje v klubu so takrat dobesedno živeli za futsal in Oplast. Vsi smo si dali duška, Skavta smo obrili,…res nepozaben žur. S soigralci smo bili res klapa in ta uspeh je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v karieri. To izjemno vzdušje v ekipi je odtehtalo tudi vse naporne vožnje, trikrat na teden v Kobarid, na treninge. Na Kobarid in Oplast imam res lepe spomine in komaj čakam, da se s fanti spet vidimo.«
Luca Talotti:
»Kaj naj rečem? Dan ko smo postali prvaki je bila stopnica, večja od moje kariere. In še danes, 10 let kasneje ne verjamem, kaj sem in smo naredili. Lahko rečem samo HVALA OPLAST za to nepozabno izkušnjo«
Zoran Tesko:
»To je nepozaben spomin. Celo sezono smo trdo garali za to. Premagati smo morali lokalnega tekmeca, ki je imel svoje načrte v finalu. Samo finale je bilo zelo izenačeno, na koncu smo se veselili mi. Imam kar lepo število naslovov, ampak ta je poleg tistega prvega z Litijo, nekaj najlepšega in nepozabnega.«
Primož Zorč:
»Pred tem naslovom državnega prvaka sem bil prvak tudi z ekipo Litije in ekipo GIP Beton iz Zagorja. Naslov z Oplastom pa je bil nekaj posebnega. Za naš klub je bil to prvi naslov in evforija ob osvojitvi je bila nepopisna. Navijači so živeli za Oplast in s tem, da smo osvojili naslov, se je marsikomu uresničila življenjska želja. Predvsem zaradi vseh teh ljudi, sem bil še najbolj vesel. Slavje je bilo noro. Čeprav je že 10 let mimo, še enkrat hvala vsem tem navijačem, ki so nas spodbujali. Zaradi njih smo leteli po igrišču in osvojili ta naslov.«
Foto: Drago Perko
